Sanje v sanjah

Budilka je zveneče predirala sobo, ki jo je osvetljevala le mrka svetloba, prodirajoča med režami zasenčenih žaluzij. Jutro se je šele prebujalo iz črne teme. Stegnila sem roko in našla svoj vibrirajoči mobitel, zakopan nekje med posteljnino. Pojma nimam, kako bi lahko prišel tja. Verjetno sem zaspala med nostalgičnim doživljanjem kake pesmi in ga ponoči, med obveznim premetavanjem po postelji, zbrcala nekam stran. Z močnim pritiskom na tipko za izklop, sem končno utišala tuljenje, saj me je že pošteno najedalo. Prejšnjo noč sem se pozno spravila v posteljo, nikakor nisem hotela vstati in ta kombinacija me je spravljala v dvom. Bi raje spala na toplem in mehkem, ali preživela dan v šoli?
"Pizda," sem glasno pomislila, "ne da se mi..."
Obrnila sem se na drugo stran, tako, proti steni, potegnila nase še mehko belo deko in se vanjo zavila, nato pa se z lahnim nasmeškom na ustih potopila v spanec.

Seks je bil divji in strasten, kakor da še nikoli nisva potešila svoje sle. Držal si me v naročju in me najprej nežno, a dovolj čvrsto porival, nakar si začel suvati vame, da sem te čutila v vsakem delčku sekunde. Orgazem, ki se je nezadržno bližal, ko sva naga na prestižni rdeči preprogi sredi dnevne sobe uživala v trentutkih, je prihajal in prihajal in prihajal...

Ne vem, ali je minila ura, celo dopoldne ali le nekaj minut in sekund. Vsa vroča in prepotena sem se prebudila. S široko odprtimi očmi sem uzrla sobo in posilil me je smeh. Iskren, močan in prešeren smeh. Zasmejala sem se na vsa usta in se smejala in premetavala. V naslednji sekundi sem popolnoma obstala, kot da bi me ustavil.

Z roko sem segla pod hlačke in s prsti nežno spolzela proti mokremu mednožju. Narahlo sem razprla nogi in zavzdihnila od ugodja. Mešalo se mi je od užitkov, norela sem od poželenja po tebi, po tvojem telesu. Dotik so postajali vse močnejši in vedno bolj čvrsti, saj sem nenehno čutila dražljaje, ki so me spreletavali. Začela sem se božati po vsem telesu, ki je drgetalo in je bilo rahlo potno zaradi sanj. Usta so mi sama ob sebe pričela šepetati besede, ki so me le še bolj vzburjale. Od ugodja sem večkrat zavzdihnila. Zvoki, ki so prihajali od mene in se razlegali po sobi, ki je bila zdaj že polna orgazmičnega vzdušja, so me navdajali s še večjim poželenjem. Prsti so se igrali s ščegetavčkom in ga nežno masirali, nato pa sem počasi in z užitkom vstavila vse štiri rahlo skozi vhod v mojo razgaljeno pičko. Naslada se je večala in večala, in v trenutku neprecenjenih užitkov sem jih porinila do konca vase in stisnila vaginalne mišice. Vse v meni je narastlo in s hitrim gibanjem in premikanjem prstov po mokri notranjosti sem se pripravljala na vrhunec. Desnico sem položila na ščegetavček in ga pričela divje dražiti. Hkrati sem se z drugo roko še naprej zadovoljevala v notranjosti, s stiskanjem, ki me je vzburjalo bolj kot karkoli drugega.

Vse misli sem spodila iz glave in pred seboj sem naslikala le fotografijo naključnega seksa - sliko, ko me porivaš, ko mi pride - in zaključila z neskončnim orgazmom.

Deset-minutni dremež moje budilke se je vključil. Zdaj pa je res čas, da vstanem in grem v šolo ...

Pogrešam

Zbudila sem se bolna, z nepričakovanim glavobolom, ki mi je uničil vse moje prekrasne načrte za prelepe mrzle decembrske dni. V glavi se je dogajalo preveč stvari hkrati in nikakor se nisem bila sposobna osredotoči na določeno stvar. Začela sem razmišljati, saj mi drugega ni preostalo. O smislu, o prihodnosti, o tebi, o nama. O tvoji vrnitvi.

Odšel si pred dolgimi meseci, ki minevajo mnogo hitreje, kot sem sprva mislila. Te noči ne bom nikoli pozabila; zaznamovala sva jo čisto potiho, nenamerno, in ostaja moja. Čakala sem. Čakala. Ure in ure sem čakala na tvoj klic, čakala, da boš končno povedal, da si prost, da imaš čas, da prideš k meni. Mojo jezo si razbil z mislijo, da odhajaš. Srcu sem dala prednost pred smislom.

Sprva sem mislila, da ne bom zdržala. Da bom kar šla nekam stran in počela brezkončne stvari. Nič ni imelo smisla. Razšla sem se z njim, ki mi je pomenil veliko, a me ni dopolnjeval. Izgubila sem tebe, še preden bi se lahko globlje navezala, in tako je edina oseba, ki sem ji lahko v teh tednih zaupala, zapustila moje živlenje. Odšel si.

Med pisanjem mi stopijo solze v oči. Rahlo silijo na površje, da bi se odtrgale od očesa in spolzele po licu, za sabo puščajoče mokro sled. Moje oči švignejo stran od ekrana računalnika in z nejasnim pogledom razblinijo misel na besede, ki jih zapisujem. Obrišem si obraz, ki so ga medtem solze popolnoma navlažile. Zaprem oči in še enkrat pomislim - kako si želim nekoga, nekaj, kar bi bilo tisto. Da bi imelo smisel. Nekoga, ki mi me znal objeti; nekoga, ki bi imel čas zame; nekoga, ki bi se sprehajal skupaj z mano po prvem zapadlem snegu in bi med hojo poslušal škripanje pod podplati. In bi me pogledal in se nasmejal skupaj z mano. In nekoga, ki bi bil tam, vesel, da sem na svetu, da sem tu; srečen, da me ima in da imam jaz njega.

Osamljena. Sama. Sama v svetu neresničnosti in obupnega gnezda napletenih laži in pretvarjanj. Sprašujem se, ali sem edina ujeta v svet iluzije in nadrealnih misli. Sem morda edina, ki še kaj čuti? Vse, kar bi rada je tisto nekaj. Da čutim pripadnost nekomu, da čutim, da je tam zunaj nekdo, ki vendarle kdaj pa kdaj pomisli name. Nekdo, ki čuti, da sem mu potrebna, da mu lahko že s tem, ker obstajam, polepšam dan.

Pogrešala sem te neizmerno. Vsak dan sem napisala pismo, vsak dan pisala mejle, sms sporočila - vse zate. Nikoli ničesar nisem poslala. Nikoli ničesar objavila. Imam strah, saj se potiho zavedam, da vse skupaj sploh nima nobenega smisla zate.

Izvem, da prihajaš domov. Nazaj v svoj svet, nazaj k nam, nazaj k meni. Navdušenje, ki me ob novici preplavi, je na nekakšen čuden način preveč površinsko in se mi sploh ne zdi pravo navdušenje. Ne morem se povsem opredeliti, kakšna čustva me prevzemajo. Zdi se mi, kot da vse skupaj sploh nima več smisla, kot da je za vse prepozno. Kakor poletni veter odnaša pesek s plaž in ga nosi po zraku ter pusti na popolnoma novem kraju, kjer je vse drugače in novo - taka je moja notranjost. Ne razumem, kaj in kako. Ne znam pojasniti, kaj bi sploh rada, da bi se zgodilo.

Tukaj je še on. Lep, samozavesten, zgovoren glasbenik, ki zna pihati na dušo. Prijazen, a hkrati popolnoma poln sam sebe. S smislom za humor me spravlja v smeh in tako pozabim nate. Z lepimi besedami me dvigne tako visoko, da si niti trzniti ali reagirati napačno ne upam, da ne bi padla na tla, kjer me čakaš ti. A slej ko prej, vem, se bom morala soočiti z realnostjo. Sprejeti prihodnost, ki me čaka in določiti odločitve. Ne vem, kako. Ne morem si predstavljati, da bi se jaz, sama, morala odločiti. Odločiti. Odločiti. Čustva so tista, ki me delajo zmedeno iz dneva v dan. Iz ure v ure čutim drugače, niham med občutji in svojih misli ne morem nadzirati, da se ne bi neprestano prelivale od enega konca k drugemu, pa potem spet drugam in nazaj.

Naučiti se moram veliko. Stvari, ki bodo prišle, bodo zame zagotovo v celoti nove. Vse, kar prihaja je kakor nepopisan list, ki leži na prašni mizi ob pisalu, namenjen temu, da nekdo izlije sebe nanj. Upam, hočem in vem, da mi bo uspelo. Trudila se bom, premišljevala in sledila svojemu srcu. Prednost bom dala sebi, svojim občutkom, čustvom in instinktu, in se odločala, odločala, odločala. A ne bom se prepustila toku, ne, kajti nazadnje, ko sem počela stvari spontano in naključno, sem bila preveč prizadeta; tega danes ne bi mogla več prenesti.

Življenje je eno samo učenje. Izkušnje, slabe in dobre, so nujne. Zato danes dvigujem glavo ponosno v svet in sama pri sebi oznanjam, da bom naredila tako, kot mislim da je prav! Četudi moje srce ne bo utripalo za tistega, ki bi moralo...

Imeti vse pred seboj

Življenje je vse tisto, kar si želimo, kar si želimo malo manj, pa tudi stvari, ki jih sploh nočemo. Doživeti pa moramo vse, kar nam prečka pot - ali sprejmemo ali pa ne. Slej ko prej se je treba soočiti ne samo z lepimi stvarmi in hedonističnimi trenutki, ampak tudi z manj prijetnimi in včasih celo bolečimi vsebinami. Hja, tako je! Prej kot to ugotovimo, bolje nam gre.

Pri moji starosti so ljudje ponavadi manj odgovorni, manj odrasli in veliko manj zreli. Tako je, saj ne moremo biti vsi enaki. Vsak nekoč odraste, osebno dozori in se oblikuje v smiselno celoto. Eni prej, drugi kasneje. Ne trdim, da sama spadam med vzorne in popolne ljudi, kajti popolnosti ne zagovarjam v nobenem primeru. Pomembno je, da poznam nekatere stvari takšne kot so. Da se zavedam, da je vse, kar naredim moje, da prihaja od znotraj. To vedno zagovarjam in stojim za vsem, kar kadarkoli izrečem ali storim. Saj to sem vendar jaz! Vsekakor pa moram poznati nekatere stvari tudi z drugih vidikov; ne samo z mojega stališča, kajti lastno mnenje prevečkrat šteje premalo, čeprav se venomer trudim, da bi ga lahko izražala in ga poskusila uveljaviti; v pozitivnem smislu, se razume.

Danes je dan, ko se v meni nekaj silovito premika. Najbolj primerna beseda, ki trenutno opiše moje počutje je zmeda. Nikakor se ne morem odločiti, kaj je prav in kaj ne. Ne vem, kaj naj si mislim okrog vsakdanjih in morda za koga povsem nepomembnih stvari, ki pa meni skozi težke dneve, ki jih preživljam, prinašajo oporo in tolažbo. Ljudje ne poznajo mojih lastnih meril, ki sem jih gradila in ustvarjala skozi čas odraščanja. Zagotovo lahko trdim, da je veliko zraslo prav v meni in se podobe, odsevajoče v svet, lahko merijo z mojim razburkanim notranjim doživljanjem. Skozi čas sem se spreminjala, da. A vsaka osnova se ne more nikakor tako razpacati, da se ne bi dalo razbrati, kaj je predstavljala na začetku. In prav to se dogaja z mano. Razcepljena sem na delčke, sem kot sestavljanka, in iskanje vseh mojih koščkov bo potekalo vse življenje.

Ko tako ob zvokih, prihajajočih iz sosednje sobe, kjer se ob iskrenem smehu zabava mlajša sestra, premišljujem, kaj mi je storiti, ne najdem ustreznega odgovora. Vse v moji glavi se zdi tako zelo daleč. Vse je nekje tam, kot da beži od mene. Ne vem, enostavno ne znam razložiti; ni besed, ki bi opisale moj svet. Pa vendar, obstaja svetla zvezda, ki sveti v še tako temnih trenutkih negotovosti. In kot vedno jo tudi tokrat vidim. Poglej, pred mano je!

Živeti brez pričakovanj

Ko tako spet ležim na postelji polni razmetanih oblačil in drugih stvari, ki nikakor ne sodijo tja, se zavem, da sem sama. V položaju, kakor da bi opazovala zvezde, če bi bile nad menoj. S pokrčenimi nogami in rokami tesno privitimi v svoje naročje se želim zavarovati pred zunanjim življenjem. Le še ena grenka izkušnja, ki bi mi porušila svet - tega ne bi več prenesla.

Moje telo je kakor zlomljeno na mehki podlagi sredi nostalgičnega jesenskega večera. Jaz s svojimi mislimi, ki mi niso jasne. Niso čiste, kakor so bile nekoč. Niso več celota, niso ena sama misel; nastala je zmeda. Svet sem spoznala v popolnoma drugačnih odtenkih bledih pastelnih barv, za katere sem vedno upala, da mi jih ne bo treba srečevati v življenju. Pisane dneve je so zamenjali samota, žalost in nemir moje krhke notranjosti. Ah, saj vem, da bo tudi zame nekje nekoč tisto nekaj, kar iščem. A vendar ta misel ni in ni dovolj močna, da bi me držala pokonci. Ko pa je za tem veliko več kot se zdi. Ljudje okoli mene ne morejo vedeti; nočem, da vedo. Kajti, kakor hitro bi se moja žalostna pravljica razpršila med druge, bi bolelo še bolj.

Smeh, ki vsak dan krasi moj obraz, ki ga vsak dan znova naslikan nase, je le maska. Počutim se, kakor da se vsako jutro prebudiva skupaj - jaz in moja navidezna spremljevalka tesnoba. Prebrodiva dneve in preživljava skupne trenutke, za katere nihče ne ve. Kakor da nikoli nisem dejansko sama, kakor da je nekdo vedno ob meni. In zdaj boste rekli, da je to vendar nekaj, kar si bi vsak želel. Oh, ne. Nikakor ni, verjemite! Kaj bi dala, da bi lahko odtrgala to nadležnico od sebe in jo vrgla nekam daleč proč. In naj bo nekdo drug odvisen od nje. Vse, kar mi je še ostalo bi dala, da bi se lahko naučila, kako živeti brez pričakovanj...

Bistvo je očem nevidno

"Biti to, kar sam želiš, je uspeh. Biti to in s tem žrtvovati sebe za druge...to je zmaga nad življenjem. A čigavim?"

Najti smisel v življenju je nekaj neprecenljivega. Je kakor iskanje samega sebe v celotnem izpopolnjenem svetu nenasitnih ljudi z različnimi karakterji. Vsi so tam, tudi ti; a globoko v sebi veš, da si nekje daleč na drugi strani nesrečnega sveta sodobne družbe. Biti nekdo med vsemi temi facami, ki vstopajo v tvoje življenje nepričakovano kakor veter z juga, vsekakor ni enostavna naloga. A navsezadnje je to tisto, kar šteje.

Osebnost je pomembna. Važno je imeti hrbtenico, moraš si upati prevzemati odgovornost za svoja dejanja in stati za svojimi besedami, ne glede na posledice. Biti močan, ko je to potrebno. Biti nežen, ko ne gre drugače. Krhek in ranljiv, na drugi strani pa odločen in obdan z oklepom, ki te varuje pred vdorom škodljivih osebnosti in teh na življenjski poti nikoli ne manjka.

Ko dosežeš približno obliko osebe, kakršna želiš biti, moraš venomer paziti, da hodiš po pravi poti. Mnogo je ovir, in da se z njimi spopadeš in jih obideš, je potreben pogum obdan z veliko mero samozaupanja. Ovinki, ki ji srečaš na potovanju skozi življenje, te spoznajo z različnimi izkušnjami - tako dobrimi kot slabimi; oboje moraš sprejeti. Stranpota, odcepi in križišča - to so najtežje odločitve. Takrat moraš pogledati sam vase in sprejeti odločitev, ki pa je velikokrat lahko napačna, saj se ljudje prepogosto oziramo na zunanji svet in mnenja drugih. To ni prav! Najprej moraš vedeti, kaj si ti želiš, kaj hočeš od življenja in imeti cilje jasno pred seboj. Ko dosežeš to, si pa šele na vrhu vzpetine; treba je priti še nazaj dol. In vse prevečkrat pot nazaj, navzdol ni tako lahka kot se zdi na prvi pogled. Pogosto ljudje obupamo sami nad samo in se vdamo v usodo. Ne! Živeti je treba naprej, se boriti in upati. Za vsakega na tem svetu je nekdo, za vsakega obstaja raj, le najti ga mora.

Resnice življenja

Exceptio firmat regulam. [Izjema potrjuje pravilo.]
Facta loquuntur. [Dejanja govorijo.]
Omnium rerum principia parva sunt. [Vsak začetek je težak.]
Potius sero quam numquam. [Bolje pozno kot nikoli.]
Si lundum quaeris,ludi legem patieris. [Če želiš igrati, sprejmi pravila igre.]
Ut ameris, ama. [Ljubi, da boš ljubljen.]
Causa semper aliqua subest. [Vedno obstaja razlog.]

If I were a boy

If I were a boy
I think I could understand
How it feels to love a girl
I swear I’d be a better man.
I’d listen to her
Cause I know how it hurts ..

But you’re just a boy, you don’t understand.

Moški proti ženski

Tipično moško! Velikost njihovega ega.

Imelo se je dogoditi, da se srečam s tole z zgodbo. Ženska in moški, dogovorjena, da se sestaneta. Moški pride na prizorišče, ženska je v drugačnem stanju kot je pričakoval (malce omotična). Nekaj se med njima sicer dogaja, a veliko premalo kot je moški načrtoval. Zato z visoko dvignjeno glavo odide.

Ženska ve, da je bila to nekak njena napaka in ne njegova, a vendar noče priznati. Sicer ga pokliče, mu pove, da je zdaj vse ok in ga vpraša, ali se lahko ponovno srečanta. On, ves trmast in ponosen, niti ne odgovori. Nato pa s pomočjo prijateljev nekako zopet vzpostavi stik z žensko in krivdo za to zvali na njih. Ah, kako je težko priznati, da ti je do nekoga mar!

Ko se stvar malce ohladi, se želi ženska normalno pogovoriti o nastalem problemu. In to je edino človeško! Ampak ne - moški sam sebi tega ne bo dovolil. Izjavi celo, da ne ve, ali ima še dovolj moških moči, da bi lahko popravila nastalo situacijo. O, bog, prosim! Stvar se konča z bednimi poiskusi ženske, da bi se pomirila in njegovim "hladnim" odgovorom, da mora iti in se bosta pogovarjala kasneje!

Aaaaaaah, ti moški!

Seks

Naslada, ki vre v meni, ko ga vidim, je močna kakor veter z juga. Poželenje, strast in potreba so vse, kar čutim, ko je ob meni. Njegovo telo, mogočno, oblikovano kakor da bi bil športnik. Lepota njegovih rok in izklesane poteze njegovega obraza so tisto, kar hočem. Na njem mi je všeč vse. Način, kako me gleda, kako se smeji in se s svojimi ustnicami dotika mojih, ko nemo sediva ob ribniku v polmraku nedeljskega večera.

Ko ga gledam, vidim v njem ekstazo, ki jo želim doživeti vedno znova in znova. Vem, da bova seksala. Predala se bova najinim skupnim užitkom, ponovno, kot že tolikokrat. Se skupaj spustila v svet neprecenljivih trenutkov in doživljala orgazme v naravi. Mokra trava pod nama bo mehko božala kožo in ji pustila, da vzdrhti ob vsakem novem dotiku. Užitek in resničnost se bosta združila in naju popeljala do konca, kakor da na svetu okoli naju ne bi obstajalo nič drugega kot le midva. Sama, sredi rosne zelene trave, ob zahodu rdečega sonca, kjer naju bo žgoča zamirajoča svetloba oblivala v celoti.

Ob največji nasladi se bodo vse mišice skrčile in prepustila se mu bom, si dovolila, da izustim: "Daj...!" In ko bo to slišal, bo ponorel. Njegove roke bodo povsod po mojem telesu, raziskovale ga bodo, kakor da me ima v naročju prvič. Lepota, ki bo odsevala od naju in se odbijala od gladine vode v zrak, bo neskončna, a če bi pogledali dobro, bi lahko videli, da je to popolnost. Trenutek, ko istočasno občutiva vrhunec.

Niso vsi moški geji

Bil je on.

Mlad, lep, zabaven. Nasmeh, ki krasi njegov obraz si lahko predstavljam skozi ekran računalnika, ko mu pišem. Ljubek in edinstven, kakor roža, ki cveti le enkrat na leto. Ampak on traja večno. Ni trenutek, ki bi mi šinil skozi misli. Ni utrinek, ki se zgodi v sekundi. Ni enodnevnica, ni pika.

Popolnost, ki ga tvori, je edinstvena. Nemogoča, a vendar je tam. Brez posebne predstave o tem, kaj bo, ga imam ob sebi. Brez ugibanj, vprašanj in paradoksov, je tu.

On in on in on in on.